Predstavitev in analiza modela družbeno koristnega učenja

Avtorji

  • Radovan Grandić Univerza v Novem Sadu, Filozofska fakulteta
  • Maja Bosanac Univerza v Novem Sadu, Filozofska fakulteta

Ključne besede:

družbeno koristno učenje, tretja misija univerze, izkustveno učenje

Povzetek

V literaturi je koncept družbeno koristnega učenja obravnavan na večplasten način, od mnenja, da je to metoda poučevanja, do definicij, ki opredeljujejo družbeno koristno učenje v določeni skupnosti kot gibanje za družbene spremembe. Družbene potrebe narekujejejo večjo odprtost univerz, zato je v tem kontekstu namen tega prispevka predstaviti model družbeno koristnega učenja. Ta model je bil razvit in ima najširšo implementacijo v Združenih državah Amerike, vendar se v zadnjih letih vse bolj uveljavlja v okviru evropskih projektov o tretji misiji univerz (Europe Engage, European Indicators and Ranking Methodology for University Third Mission), kar podpira tudi civilna dimenzija družbe. Ko smo proučevali teoretične osnove tega modela, smo ugotovili povezavo z izkustvenim učenjem J. Deweya, Freirejevo kritično pedagogiko in elementi Kolbovega izkustvenega učenja kot teoretične osnove novejšega datuma. Ugotavljamo, da bi širša uporaba tega modela zahtevala številne spremembe znotraj našega visokošolskega izobraževanja, vendar pa je mogoče v evropskem prostoru opaziti naraščajoč zagon in promoviranje modelov družbeno koristnega učenja.

Literatura

Alliance for service-learning in education reform (1993). Standards of quality for school-based service-learning. Equity & Excellence in Education, 26 (2), str. 71–73.

Bringle, R.G., Hatcher, J.A. (1995). A service-learning curriculum for faculty. Michigan Journal of Community Service Learning, 2 (1), str. 112–122

Daynes, L. (2004) Jane Addams and the Origins of Service-Learning Practice in the United States. Michigan Journal of Community Service Learning,11 (1), str. 5–13.

Deans, T. (1999). Service-learning in two keys: Paulo Freire’s critical pedagogy in relation to John Dewey’s pragmatism. Michigan Journal of Community Service Learning, 6, str. 15‒29.

Dewey, J. (1933) How we think, Boston: Health and education. New Yourk: The Free Press.

Dewey, J. (1938) Experience and education. New York: Greenwood Press.

Giles, D.E.Jr., Eyler, J. (1994). The theoretical roots of service learning in John Dewey: Toward a theory of service learning. Michigan Journal of Community Service Learning, 1, str. 77–85.

Jacoby, B. (1996). Service-learning in today’s higher education. In B. Jacoby et al. (Eds.), Service-learning in higher education: concepts and practices. San Francisco: Jossey-Bass.

Kendall, J.C. (1990). Combining service and learning: An introduction. In J. C. Kendall (Ed.), Combining service and learning: A resource book for community and public service (Vol. 1). Raleigh: National Society for Internships and Experiential Education.

Kolb, D.A., Boyatzis, R.E., Mainemelis, C. (1999). Experiential Learning Theory: Previous Research and New Directions. Cleveland: Department of Organizational Behavior Weatherhead School of Management Case Western Reserve University.

Ledić, J., Ćulum, B. (2010). Učenje zalaganjem u zajednici-integracija visokoškolske nastave i zajednice u procesu obrazovanja društveno odgovornih i aktivnih građana. Revija za socijalnu politiku, 17(1), str. 71–88.

Ledić, J., Ćulum, B. (2011). Sveučilišni nastavnici i civilna misija sveučilišta, Rijeka: Filozofski fakultet u Rijeci.

Liessmann K.P. (2008). Teorija neobrazovanosti: zablude društva znanja. Zagreb: Jesenski i Turk.

Lovrinčević, J., Kovačević, D., Lasić-Lazić, J., Banek, Z.M. (2005). Znanjem do Znanja. Zagreb: Zavod za informacijske studije Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu.

Mikelić Preradović, N. (2009). Učenjem do društva znanja. Zagreb: Zavod za informacijske studije, Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu.

Milutinović, J. (2008). Ciljevi obrazovanja i učenja u svetlu dominantnih teorija vaspitanja 20-tog veka, Novi Sad: Savez pedagoških društava Vojvodine.

Moore, D.T. (1988). Is experiential education a profession? Experiential Education, 18 (1) str. 11–13.

Sigmon, R. (1994) Serving to Learn, Learning to Serve. Linking Service with Learning. Council for Independent Colleges Report.

Schoel, A. (2006). Strategic Management of University Research Actitivies. Methodological Guide – PRIME project, Observatory of the European University

Schumer, R. (1993) Academic learning plus experiential equals complete learning. Paper presented at the National Society for Experiental Learning, San Francisco.

Spasojević, D., Kleut, J., Brankovic, J. (2012). Društvene promene, Bolonjski proces i treća misija Univerziteta u Srbiji. TEME, 36 (3), str. 1157‒1172.

Prenosi

Objavljeno

2024-06-27

Kako citirati

Grandić, R., & Bosanac, M. (2024). Predstavitev in analiza modela družbeno koristnega učenja. Pedagoška Obzorja, 34(1), 44–57. Pridobljeno s https://www.dspo.si/index.php/dspo/article/view/137

Številka

Rubrike

Prispevki